Kako ‘ubiti’ udeležence online predavanja?

25. marec 2020

Čas branja: 5 minut.

Kaj boste odnesli: Kako ne izvajajte online izobraževanj v živo

Heštegi: #videolectures #onlineteaching #fail

Z zanimanjem opazujem vznik strokovnjakov za online izobraževanja v zadnjem tednu in se hkrati čudim, kje so se do sedaj skrivali. Sebe nimam za strokovnjaka, ker po 8 letih sodelovanja v raznih oblikah online poučevanja še vedno ne obvladam. Sem pa naredil že precej kiksov, katere bi rad delil z vami.

“Imam webcam in skype in - gremo!” je bila tipična reakcija šolnikov vseh vrst na začetku prejšnjega tedna, ko so zaprli šole.

Danes zjutraj, še ob kavi, sem si ogledal kratek video prispevek o tem, kako znana tehniška fakulteta izvaja online predavanja. Že takoj na začetku voditeljica napove: “.... predavanje traja 1,5 ure in študenti ga ne morejo shraniti, da bi ga lahko gledali kasneje ...”.

Ob tem sem se spomnil na moje prvo online predavanje. Kakšna blamaža!

Bilo je leto 2011. S kolegico iz fakultete iz Romunije sem bil dogovorjen, da pridem k njim, da bi en dan predaval njihovim podiplomskim študentom. Potovanje sem moral odpovedati, zato smo se dogovorili, da bom predaval online.

“Enostavno!” sem si mislil. Najprej sem poiskal program - ciljal sem seveda na brezplačne. Nekaj sem jih preizkusil in se nato odločil za Anymeeting, predvsem zato, ker deluje v brskalniku. Nato sem šel v Ikeo in kupil roloje in jih montiral za mano v mali pisarni, da sem skril police, natlačene s knjigami in drugo navlako.

Ob dogovorjenem času, mislim, da je bil četrtek ob 9:00, sem kolegici poslal link. 30 študentov je bilo zbranih v srednje veliki amfiteaterski predavalnici fakultete v Timisoari, projektor je projeciral mojo sliko na veliko platno na odru, po dvorani so bili razpostavljeni zvočniki. Seveda najprej ni deloval zvok. Ko so uspeli zvok usposobiti, so ugotovili, da zelo odmeva, ko govorim. Zato so morali znižati jakost zvočnikov. Zaradi tega so me komaj slišali in v dvorani je bila smrtna tišina. “Vsaj nekaj dobrega,” sem si mislil. Ni bilo dobro, moral sem skoraj kričati, da so me slišali.

Pričel sem s predavanjem. Ker so imeli kamero obrnjeno v publiko, sem videl, da je publika zainteresirana. Super. Padel sem v svoj element, neke vrste trans. Ko predavam snov, ki mi je pri srcu, se mi to zgodi skoraj vedno. V ‘transu’ pozabim na čas. Čez pol ure sem se zavedel in opazil, da je začelo sijati sonce skozi okno in roloje za mano. Zaradi tega je bilo moje ozadje presvetlo in jaz pretemen. Zaprl sem žaluzije, malo je pomagalo. Vržem pogled na okno s slušatelji in vidim, da se hahljajo. A sem povedal kaj smešnega? Vprašam. Profesorica, ki je poslušala skupaj z njimi, mi reče, da se ob robu programa Anymeeting, ob moji sliki, prikazujejo reklame. Kasneje, po predavanjih, mi je povedala, kakšne: Za hujšanje. Za podaljševanje … saj veste česa. Ne pustim se zmotiti, nadaljujem.

Spomnim se, da sem pozabil vklopiti snemanje. Vklopim ga kar vmes - kasneje ugotovim, da je zaradi tega posnetek neuporaben.

Ko se naslednjič zavem, je ura in pol že mimo, študenti se naslanjajo na klopi in - ‘spijo’. Nekateri strmijo v svoje prenosnike. Vsakih nekaj minut pogledajo proti kameri in vljudno pokimajo. Naredimo kratko pavzo.

Po pavzi besno nadaljujem. Vidim, da jih tričetrt manjka. Še enkrat uro in pol. S hitrejšim tempom kot v prvem delu, samo da bi hitreje končal. Videl sem, da ne zmorejo več slediti, ampak takrat se mi je zdelo najpomembneje, da zavrtim vse slajde, ki sem jih pripravil. Delo ne sme iti v nič!

Nisem jim postavil niti enega vprašanja. ‘Ubil’ sem jih s Powerpointom. Mislim, da ti študenti še danes trpijo za post-travmatskim stres sindromom.

Ne ponovite mojih napak. Prenos predavanj iz fizičnega v virtualni svet 1:1 je sicer mogoč, ampak neučinkovit. Obstajajo boljši načini.

Kaj pa so vaši največji kiksi pri online predavanjih? Odzive zbiram --> tukaj.